V soboto, 7. oktobra, se je nabito poln avtobus šaleških diabetikov odpravil na izlet v severozahodni del naše domovine. Ogledali smo si Planico, Slovenski planinski muzej v Mojstrani in seveda Avsenikove Begunje. Vreme je bilo kot naročeno, ogledi lepo organizirani, udeleženci pa navdušeni.

Posnetki so že na ogled v fotogaleriji.

Civilna iniciativa za ohranitev Bolnišnice Topolšica poziva Ministrstvo za zdravje, da: 

• Ohrani vso dejavnost Bolnišnice Topolšica v Topolšici v enakem obsegu kot do sedaj
• Bolnišnico Topolšica finančno sanira
• Ne združuje Bolnišnice Topolšica s Splošno Bolnišnico Celje brez predhodno javnosti predstavljenih finančnih, organizacijskih in sinergijskih učinkov

Ministrstvo za zdravje združuje Bolnišnico Topolšica z Bolnišnico Celje brez jasno predstavljene analize in strategije. Ocenjujemo, da združitev ne bi prinesla veliko pozitivnih učinkov na poslovanje novega zavoda, saj sta oba javna zavoda v negativnem finančnem položaju. Verjamemo, da gre za resno poslabšanje dostopnosti storitev za prebivalce šaleške, savinjske in koroške regije. Izjave strokovnega direktorja Bolnišnice Celje so realna napoved, da se bo že kmalu po pripojitvi v Celje preselila dejavnost diabetične, antikoagulantne in kardiološke dejavnosti, v Bolnišnici Topolšica pa nameravajo povečati število postelj za neakutno obravnavo, kar pomeni negovalno bolnišnico.

Civilna iniciativa poziva vse prebivalce šaleške, savinjske in koroške regije, da se pridružijo  zbiranju podpisov podpore za ohranitev Bolnišnice Topolšica in, da skupaj pokažemo Ministrstvu za zdravje in Vladi RS, da državljani ne bomo dopustili poslabšanja dostopnosti zdravstvenih storitev za prebivalce RS.

Velenje, 12.06.2017

Predsednica CI za ohranitev Bolnišnice Topolšica

Marija Vrtačnik

Takole so aktivisti Društva diabetikov Velenje v petek, 16.06.2017 zbirali podpise za ohranitev Bolnišnice Topolšica.

V soboto 24. junija smo se odpravili na pohod iz Pake preko Vodemle in Škal nazaj v Velenje. Prevoz z redno avtobusno linijo do Gostilne Kovač se ni ravno posrečil, smo pa našli rešitev in se malo po osmi uri že zagrizli v strmino proti Cirkovcam. Ta del je res kar zahteven, zato smo ga lajšali s kratkimi postanki. Večji del poti sicer poteka po gozdnih cestah in stezah. Marjan je traso na koncu malo spremenil in skrajšal, saj smo ravno okrog poldneva prišli na del, kjer bi bilo sence malo ali nič. In tako smo pohod po dobrih štrih urah zaključili pri Ribiški koči ob Škalskem jezeru. Zadovoljni, no morda malo žalostni, saj smo se Marjanu pridružili samo štirje. Ostaja upanje, da bo “naval” na pohode jeseni le malo večji. 

Poglejte si nekaj posnetkov s pohoda v fotogaleriji.